DEPRESIJA S SRCEM

Zase lahko rečem, da sem dober človek, ki rad pomaga. Nikoli nisem nobenemu storil nič slabega in tako sem od večine dobival nazaj podobne dobrote. Sem vesele narave in gledam pozitivno na življenje, ker se vedno tudi v slabem zgodi kaj dobrega.

Sem tudi zelo delaven, saj delo krepi človeka in njegov značaj, seveda v zmerni količini in s pavzami. V otroštvu sem prejel tudi nekaj ljubezni od mame in babice, kar se dobro pozna v mojem značaju. Večino časa sem umirjen skoraj v vsaki situaciji.

Sem eden redkih ali celo edini, ki želi pomagati pri depresiji z lastno izkušnjo. Terapevti psihologi, psihiatri lahko pomagajo samo delno, saj so naučeni le iz knjig, nimajo pa lastnih izkušenj. Prebral sem veliko knjig, šel skozi veliko terapij in izvedel, da nas otroštvo najbolj oblikuje. Težje, kot je otroštvo, težje je potem, ko odrastemo. Takim se rado zgodi, da postane depresija del njihovega življenja.

Večina nas ostane dobrih empatov, okrog deset odstotkov pa je narcisov, ki so slabi ljudje, mislijo samo nase in znajo zelo dobro manipulirati, izkoriščati dobre ljudi, ki se jih sčasoma prične lotevati depresija (podobno kot Hitler in še nekateri).

Narcisi so nevrotiki, egoisti, ki so v otroštvu padli dol in so osebnost prevzeli po slabem staršu. Težko ali skoraj nemogoče jih je zdraviti, saj živijo v svojem svetu in mislijo, da imajo samo oni prav. Na druge ljudi gledajo kot na predmete in do njih nimajo skoraj nobene empatije. Vseeno je, ali je to moški ali ženska. Za partnerja si izberejo empato dobrega človeka, ki ga izkoriščajo. Ne morejo se zaljubiti, saj je v njih samo jeza in strah.

Če gre za moškega, si bo žensko podrejal psihično in fizično, tako da ga ne bo upala zapustiti. Tudi ženska bo iskala dobrega empato, ki se bo zaljubil vanjo in ga bo zmanipulirala, mu zlezla v glavo, dokler ne bo spoznal, kakšna je in sam padel v depresijo. Kdor živi z narcisom, potrebuje več let, da pride k sebi. Malokdo je imel lepo otroštvo, ko sta mu oba starša dajala ljubezen in varnost. Takšen otrok odraste v samostojnega človeka, ki nima strahu in se ne boji izivov, zato je tudi bolj uspešen, depresija pa se ga ne dotakne.

Večina od nas empatov, ki smo dobri ali predobri, pa se pustimo izkoriščati. Smo preveč popustljivi, radi pomagamo drugim, smo perfekcionisti, vsi pa imamo neke odvisnosti, ki so lahko kemične ali nekemične. Med kemične spadajo razne droge, alkohol, cigarete in tudi kava, med nekemične pa odnosi oziroma potreba po soljudeh, tudi živalih, kot so psi, mačke in druge. Odvisnosti so spet vzrok iz otroštva, ko otrok ni dobil dovolj ljubezni, sočutja in svobode, ali pa sploh nič od tega in to pogreša, ko odraste. Podobne odvisnosti imajo tudi narcisi.

Kot pri večini primerov se depresije ne zavedamo, dokler ni prepozno. Ko si lahko več let depresiven, ti padeta energija in volja, tega pa se sploh ne zavedaš. Potem pride izgorelost, depresija pa udari na razne možne načine. Tudi na telo.

V mojem primeru se je začelo težko otroštvo čisto na začetku, ko otrok začuti skrb in tesnobo že malo pred rojstvom. Tudi moja mama je naletela na narcisa. Eno leto se je pretvarjal, da je dober in zabaven, dokler mama ni zanosila. Takrat pa je snel masko pretvarjanja in pokazal, kaj vresnici je. Pokazal je svojo osebnost narcisa in prikritega alkoholika.

Z mano kot otrokom jo je držal v strahu, ji grozil, če ga bo kdaj zapustila, jo fockal, pretepal in nad njo izvajal psihično ter fizično nasilje. Bil je zelo ljubosumen in ji ni pustil narediti vozniškega izpita, da ne bi kam pobegnila. To je trajalo več let, dokler ni pobegnila od njega. Vsak dan si je označevala dneve in premišljevala, kako bi odšla. Oče mami ni nič pomagal, ne pri kopanju, vzgoji ali pri čem drugem.

Mamo je izkoriščal tudi finančno, ji podtaknil kredite in ji pobral večino plače. Ko je bila v visoki nosečnosti in se ne bi smela sprehajati, jo je zvlekel iz bolnice na banko, da ji je spet pobral denar. Tako je z njim živela v PEKLU in zraven tudi babica. Oče je vedno imel veliko obiskov prijateljev, s katerimi je pil, se veselil in hodil naokrog. Mamo je to zelo motilo, saj doma velikokrat ni bilo prostora, da bi normalno pojedli kosilo. Očeta tudi velikokrat ni bilo doma za moj rojstni dan, tako da je včasih namesto njega prišel sosed.

Nadaljevanje moje izkušnje o depresiji lahko preberete na podstrani Moja zgodba.

(slika meniha je simbolična)