Moja zgodba

Nadaljevanje s podstrani Domov.

Ko je bilo mami vsega dovolj, je prosila daljnega soseda, da nas je z babico odpeljal na njeno domačijo. Vsi so mislili, da se bo zdaj zgodilo kaj groznega. Tudi mamina sodelavka jo je vprašala, kako to, da je še živa. Ko je odšla, pa čeprav samo nekaj kilometrov stran od njega, je pošiljal druge, svoje prijatelje, da jo prepričajo, naj gre nazaj. Mama je bila trdna in se ni pustila pregovoriti. Enkrat je prepričal celo njeno prijateljico, da se dobita, prišel pa je on in ji govoril grde besede, če se je zdaj znorela in kdaj pride nazaj. Seveda ni nikoli prišla nazaj, jaz pa sem k njemu prihajal na obisk ob vikendih, kar mi je bilo zelo težko.

Pri babici in mami je bilo otroštvo dosti boljše. Čez čas je mama spoznala drugega moškega, ki pa je bil dober, bil pa je začetni alkoholik. Na začetku je bil kar vredu in dobila sta otroka, mojega polbrata. Žal pa se je z leti izkazalo, da ima vedenjsko napako in je avtist. Oče me je prepričal za šolanje mizarja, saj je imel doma delavnico in me potem zvabil živet k njemu in delati zanj. Tam se nisem nikoli dobro počutil in sem delal tudi po dvanajst ur za polovično plačo. Oče je tudi spoznal novo žensko, empato, s katero se je poročil, da jo je potem lahko izkoriščal. Rodila se jima hčerka, moja polsestra, s katero sem imel dober odnos. Ženo je tudi nadlegoval psihično in fizično ter ji tudi podtaknil kakšen kredit. Čez leta, ko je polsestra odrasla, je pri dvajsetih odšla od doma, saj ni več zdržala pritiska in komandiranja očeta. Mizarstvo je oče pred dvajsetimi leti prepisal name, vse pa je še vedno vodil on. Bil sem samo lutka, ki jo je vodil.

Tako je depresija postala z leti moja sopotnica, vedno manj je bilo energije in to se mi je poznalo tudi telesno. Občasno sem dobival aritmijo srca, neredni pulz, pred dvema letoma pa močan panični napad, ki mi je povzročal strah predvsem na avtocesti. Proti koncu sem dobival v glavo neke električne inpulze in naenkrat neke noči nisem mogel zaspati. Naslednji dan, bilo je v soboto, ko sem bil sam v delavnici, me je zadela prava depresija. Bil je občutek kot neka kap, da sem se moral prijeti za mizo, da nisem padel. Ta občutek je trajal cel dan in tisto soboto nisem naredil skoraj ničesar.

Očetu tega nisem povedal, saj moje težave ne bi razumel. Prihodnje dni sem imel občutek mehkih nog, mravljince v prstih na rokah in krče po vseh prstih. Vmes sem šel na plačane terapije, vendar te niso dosti pomagale, vzroka za depresijo pa niso odkrili. Tako sem še delal štiri mesece skoraj brez spanja. Ko se mi je eno jutro zaradi nespečnosti zavrtelo, je oče videl, da se v meni nekaj dogaja, nič pa ni vprašal, kaj je z menoj.

Čez nekaj dni se mi je zjutraj močno zavrtelo, celo zbledlo in sem se ustrašil, pobral moje osebne stvari in odšel do brata. Takrat so se začeli novi problemi, ker je oče začel groziti bratu, češ da me je on zvabil stran. Bil sem v zelo slabem stanju, celo na samomor sem pomislil. K sreči se je moje počutje sčasoma izboljšalo, oče pa se je moral na tako stanje navaditi.